Orlando

vir: virginiawoolfsociety.co.uk

Koga je ljubil, kaj je ljubil vse dotlej, se je vprašal v veliki čustveni vzburkanotsi. Staro žensko, si je odgovoril, ki so je bile same kosti in koža. Rdečelične punčare, preveč jih je bilo, da bi jih našteval. Cmeravo nuno. Prekaljeno pustolovko z nabrušenim jezikom. Kinkajočo gmoto čipk in ceremonij. Ljubezen je bila dotehdob zanj le žaganje in pepel. Njene radosti so pustile v njem močno omleden okus. Čudil se je, kako jih je mogel prestati brez zdehanja.

(Virginia Woolf, Orlando)

A če je to res bil spanec, si ne moremo kaj, da ne bi vprašali, kakšne vrste pa je tak spanec. Mar je to nekakšno zdravilno spanje - omamljenost, med katero temna perut oplazi najbolj bridke spomine, dogodke, ki bi utegnili življenje za zmerom iznakaziti, ki izgladi njihovo raskavost in jih, pa naj bodo še tako grdi in nizkotni, pozlati, tako da sijejo in žarijo? Mar se mora prst smrti od časa do časa položiti na življenjski trušč, ker bi nas, če ne, razneslo? Mar smo tako ustvarjeni, da moramo vsak dan v majhnih količinah jemati smrt vase, ker drugače ne bi mogli še naprej opravljati tega posla, ki mu pravimo življenje?

(Virginia Woolf, Orlando)

Spomnila se je, kako je sama, ko je bila še mlad moški, po vsej sili hotela, da so ženske ubogljive, sramežljive, nadišavljene in izbrano oblečene. ˝Zdaj bom morala sama plačevati za te svoje zahteve,˝ je preudarjala; ˝kajti ženske po svoji naravi niso ne ubogljive ne sramežljive ne nadišavljene in izbrano oblečene.˝

(Virginia Woolf, Orlando)

˝Kuga naj pobere vse ženske,˝ si je rekla Orlando, medtem ko je stopila h kredenci po kozarec vina. ˝Niti za trenutek ne dajo človeku miru. Ni je bolj zalezovalske, radovedne, nadležne človeške svojati, kot je ta.˝

(Virginia Woolf, Orlando)