vir: escritas.org

"Industrijska civilizacija je vendar mogoča samo če ljudje ne zatajujejo svojih želja. Privoščiti si morajo prav vse užitke, ki jih dopuščata gospodarstvo in higiena. Drugače bi se naša kolesa ustavila."

"Imeli bi razlog za spolno vzdržnost," je rekel Divjak in malce zardel, ko je spregovoril ti besedi.

"A vzdržnost pomeni strast, vzdržnost pomeni živčnost. Strast in živčnost pa povzročata nestalnost. Trajna civilizacija ni mogoča brez številnih prijetnih pregreh."

"A v Bogu je razlog za vse, kar je plemenitega, lepega in junaškega. Če bi imeli Boga ..."

"Ljubi moj mladi prijatelj," je rekel Mustafa Mond, "civilizacija prav nič ne potrebuje plemenitosti ali junaštva."

(Aldous Huxley, Krasni novi svet)

vir: telegraph.co.uk

S tem se je sprijaznil šele čez nekaj mesecev: mamini sovražniki ne živijo v resničnem svetu, temveč v svetu njenih misli. Zaradi tega niso bili nič manj resnični, nič manj strašni ali nevarni, samo še bolj previdno jo je moral varovati.

(Philip Pullman, Pretanjeni nož)

vir: scienceblogs.com

Jaz pa nimam nobene moči, ničesar dobrega ni v meni. Izgovorim besedo v jeziku stvarjenja in ta zamre v mojih ustih brez pomena. Kamen. Ženska sem, stara ženska, šibka, neumna. Vse kar storim, storim narobe. Vse česar se dotaknem, se spremeni v pepel, v senco, kamen. Bitje teme sem, vsa polna teme. Samo ogenj me lahko očisti. Samo ogenj me lahko požre, me lahko vzame kot je ...

(Ursula K. Le Guin, Tehanu)

Počutila se je tako, kakor se je kot mlado dekle počutila v Havnorju: neomikano tujko, neotesanko sredi vse te mehke uglajenosti. A njeni občutki ob tem zdaj, ko ni bila več dekle, niso bili strahospoštovanje, ampak začudenje nad tem, kako moški svojemu svetu določajo pravila tega plesa v maskah in s kakšno lahkoto se ženske sučejo v njem.

(Ursula K. Le Guin, Tehanu)

Nobena ženska ne more biti arhimag. V trenutku, ko bi postala arhimag, bi uničila, kar je postala. Rokejski magi so moški - njihova moč je moč moških, njihovo znanje je znanje moških. Moškost in čarovna moč stojita na isti skali, moč pripada moškim. Če bi ženske imele moč, kaj bi bili moški drugega kot ženske, ki ne morejo roditi? In kaj bi bile ženske drugega kot moški, ki lahko rodijo?

(Ursula K. Le Guin, Tehanu)

Zate se je zdelo, da si, s svojo močjo, tako svoboden kot človek sploh more biti. Toda za kakšno ceno? Kaj te je naredilo svobodnega? In jaz ... jaz sem bila izoblikovana, dana v kalup kot glina, oblikovana po volji žensk, ki so služile starim silam ali pa so sledile moškim, ki so razdelili vloge in določili vsa pravila in kraje, ne vem več katere. Potem sem, osvobojena, odšla s teboj, za trenutek svobodna, s teboj in Oginom. Toda to ni bila moja svoboda. Dala mi je samo možnost izbire; in jaz sem izbrala. Odločila sem se oblikovati samo sebe, kot glino v kalupu, se izoblikovati po potrebah kmetije in nekega kmeta in najinih otrok. Iz sebe sem naredila posodo. Poznam njeno obliko. Ne poznam pa gline iz katere je. Plesala sem, kakor me je življenje potegnilo v ples. Poznam plese. Kdo je plesalka, tega ne vem.

(Ursula K. Le Guin, Tehanu)

vir: ladiaria.com.uy

Vrč se razbije, kavni avtomat ali televizor se pokvarita veliko prej kot knjiga. Knjiga ne razpade, razen če si tega ne želi njen lastnik, ji iztrga liste, jih zažge.

(Carlos Maria Dominguez, Hiša iz papirja)

vir: en.wikipedia.org

"Na peron ne bom šla. Nasvidenje."

Komako je stala pred zaprtim oknom v čakalnici. Z vlaka je bila videti kot čuden sadež, pozabljen v zamaščeni vitrini zanikrne prodajalne sadja v revni vasi.

(Yasunari Kawabata)

vir: exp.lore.com

Nekoč, ko je bil še otrok, je ob prekinitvi toka njegova mati našla poslednjo svečo in v kratki uri sta spet odkrila razsvetljavo, v kateri je prostor izgubil svoje širne razsežnosti in se prijetno skrčil okrog njiju. In mati in sin sta sama, spremenjena upala, da električne energije ne bo tako kmalu nazaj.

(Ray Bradbury, Fahrenheit 451)

"Ljudje se ne pogovarjajo o ničemer."

"Oh, o nečem se vendar morajo."

"Ne, prav o ničemer. Večinoma naštevajo avtomobile, obleke ali plavalne bazene in vzklikajo, kako sijajno! Vendar vsi govorijo o istih stvareh in njihovi pogovori se čisto nič ne razlikujejo med seboj.

(Ray Bradbury, Fahrenheit 451)

Spomnil se je tudi, kako je pomislil na to, da zanesljivo ne bi jokal, če bi umrla. Saj bi bilo to umiranje neznanega obraza, obraza s ceste, podobe iz časnika in začel je jokati, ker se mu je to zdelo napak. Ni jokal zardi smrti, temveč zaradi misli, da ne bi jokal, ko bi umrla, bedasti prazni mož ob bedasti prazni ženi, ki jo je pohlepna kača še bolj izpraznila.

(Ray Bradbury, Fahrenheit 451)

V knjigah mora biti nekaj takega, da si mi še predstavljati ne moremo, nekaj, kar je pripravilo ženico do tega, da je ostala v goreči hiši, nekaj mora biti v njih. Zaradi ničevosti ne bi ostala.

(Ray Bradbury, Fahrenheit 451)

Televizija je "resnična". Je neposrečna, ima dimenzijo. Pove ti, o čem naj razmišljaš in te s tem tudi polni. Mora imeti prav. Videti je tako prepričljiva. Prisili te v svoje zaključke s tako naglico, da tvoj razum nima časa, da bi ugovarjal: "Kakšen nesmisel!"

(Ray Bradbury, Fahrenheit 451)

"Kaj je tisto posebno v ognju, ki ga naredi tako očarljivega, da nas, ne glede na starost, tako premami?" Beatty je upihnil plamen in ga znova prižgal. "Njegovo neprekinjeno gibanje, to, kar si je človek želel izumiti, pa nikoli ni uspel. Ali skorajda nenehno gibanje. Če ga pustiš goreti, nas bo zažgal. Kaj je ogenj? Skrivnost. Znanstveniki nam na dolgo in široko razlagajo o trenju in molekulah. Zares pa ne vedo. Prava lepota ognja je v tem, da uniči odgovornosti in posledice. Problem postane prenadležen, torej v sežigalno peč z njim.

(Ray Bradbury, Fahrenheit 451)

Vir: exorcising-ghosts.co.uk

Začel sem hoditi v knjižnico in hlastno prebral vsako knjigo, ki mi je prišla pod roke. Ko sem se knjige lotil, je nisem mogel več odložiti. Bilo je neke vrste odvisnost; bral sem med jedjo, na vlaku, v postelji dolgo v noč, v šoli sem imel knjigo skrito, da sem, lahko bral med poukom. Kmalu sem si kupil majhen gramofon in večino časa preždel in poslušal džezovske plošče. Venda nisem čutil skoraj nobene želje, da bi s kom govoril o izkušnjah, ki so mi jih dale knjige ali glasba. Bil sem zadovoljen sam s sabo in nisem želel biti kdo drug.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Ni Šimamoti, sem si dopovedoval. Ne more mi dati tega, kar mi je dala Šimamoto. Vendar je tu, čisto moja je in na vso moč se trudi, da bi mi dala vse, kar more. Kako bi jo mogel kdaj prizadeti? Vendar takrat še nisem razumel. Da lahko koga prizadanem tako močno, da si nikoli ne opomore. Da lahko človek nepopravljivo prizadene drugega že samo s tem, ko živi.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Ničesar ne moreš sklepati iz fotografij. Samo sence so. Prava jaz sem daleč proč. To se na sliki ne vidi.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Če bi mogel jokati, bi bilo morda kaj lažje. Toda za čim bi jokal? Za kom bi jokal? Bil sem preveč sebičen, da bi lahko jokal za drugimi, veliko prestar, da bi jokal zaradi sebe.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

"Včasih ko te gledam, se mi zdi, kot da bi opazoval oddaljeno zvezdo," sem rekel. "Blešči se, ampak svetloba zvezde je stara na desettisoče let. Mogoče zvezda sploh ne obstaja več. Toda svetloba se mi zdi bolj resnična od vsega drugega."

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Ogromno različnih načinom življenja je. In ogromno različnih načinov smrti. Ampak na koncu je popolnoma vseeno. Ostane samo puščava.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)