Gnus

vir: nytimes.com

Sam sem sredi teh veselih in pametnih glasov. Vsi ti ljudje preživljajo svoj čas tako, da se pogovarjajo, in vsi srečni spoznavajo, da so istih misli. Ljubi bog, kakšen pomen pripisujejo temu, da vsi skupaj mislijo iste stvari. Dovolj je, da vidiš, kakšne obraze imajo, kadar stopa sredi njih eden tistih ljudi z ribjimi očmi, pri katerih se zdi, da gledajo navznoter, in ki z njimi nikakor ne moreš soglašati.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

Lahko se vrti okoli ulice Tournebride, nihče je ne bo imel za damo; izdaja jo cinični blesk njenih oči, njen pametni in izkušeni videz. Prave dame ne vedo, kakšno ceno imajo različne stvari, prave dame ljubijo lepe norosti; njihove oči so lepo nedolžno cvetje, cvetje iz rastlinjaka.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

In bilo je res, tega sem se zmeraj zavedal: nimam pravice bivati. Prikazal sem se po naključju, bival sem kakor kamen, kakor rastlina, kakor mikrob. Moje življenje je poganjalo zgolj po naključju v vse smeri. Včasih mi je poslalo nejasna znamenja; drugič sem slišal samo nekakšno brenčanje brez pomena.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

Moja misel, to sem jaz: zato se ne morem ustaviti. Bivam, ker mislim ... in ne morem preprečiti, da mislim. Celo ta trenutek - kako je to strašno - če bivam, je to zato, ker me je groza bivanja. Jaz, jaz sem tisti, ki se vlečem iz niča v katerega težim: mržnja, stud spričo bivanja, to so samo različni načini, ki povzročajo da bivam, da se potapljam v bivanje. Misli nastajajo za mano kakor vrtoglavica, čutim jih, kako se porajajo za mojo glavo ... če popustim, bodo prišle naprej med moje oči - in zmeraj popustim, misel se veča in veča, in že je tu, neizmerno velika, in me vsega napolnjuje in obnavlja moje bivanje.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

Čez štiri dni bom videl Anny: to je a trenutek edini razlog, da živim. In potem? Ko bo Anny odšla od mene? Dobro vem, kaj na skrivnem upam: upam, da me ne bo nikoli več zapustila. In vendar bi moral dobro vedeti, da Anny nikoli ne bi hotela stareti pred mano. Šibek sem in sam, potrebna mi je. Rad bi jo znova zagleda poln moči: Anny ne čuti nikakega usmiljenja do ostankov razbitih človeških ladij.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

Ljudje. Ljudi je treba ljubiti. Ljudje so čudoviti. Ima me, da bi bruhal - in nenadoma je tu spet tisto: Gnus.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

Nejasno sem sanjaril, da bi uničil samega sebe, da bi izničil vsaj eno odvečno bivanje. A tudi moja smrt bi bila odvečna, odvečno moje truplo, moja kri na teh kamnih, med temi rastlinami, na koncu tega smehljajočega se vrta, in od črvov razjedeno meso bi bilo odvečno v zemlji, ki bi ga sprejela, in moje kosti, naposled očiščene, brez lupine, snažne in čedne kakor zobje, bi bile tudi odvečne, bil bi odvečen za vso večnost.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)

Vse moje življenje je za mano. Vidim ga vsega, vidim njegovo obliko in počasne gibe, ki so me pripeljali do tod. malo imam povedati o njem: izgubljena igra je, in to je vse.
(Jean-Paul Sartre, Gnus)