Južno od meje, zahodno od sonca

Vir: exorcising-ghosts.co.uk

Začel sem hoditi v knjižnico in hlastno prebral vsako knjigo, ki mi je prišla pod roke. Ko sem se knjige lotil, je nisem mogel več odložiti. Bilo je neke vrste odvisnost; bral sem med jedjo, na vlaku, v postelji dolgo v noč, v šoli sem imel knjigo skrito, da sem, lahko bral med poukom. Kmalu sem si kupil majhen gramofon in večino časa preždel in poslušal džezovske plošče. Venda nisem čutil skoraj nobene želje, da bi s kom govoril o izkušnjah, ki so mi jih dale knjige ali glasba. Bil sem zadovoljen sam s sabo in nisem želel biti kdo drug.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Ni Šimamoti, sem si dopovedoval. Ne more mi dati tega, kar mi je dala Šimamoto. Vendar je tu, čisto moja je in na vso moč se trudi, da bi mi dala vse, kar more. Kako bi jo mogel kdaj prizadeti? Vendar takrat še nisem razumel. Da lahko koga prizadanem tako močno, da si nikoli ne opomore. Da lahko človek nepopravljivo prizadene drugega že samo s tem, ko živi.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Ničesar ne moreš sklepati iz fotografij. Samo sence so. Prava jaz sem daleč proč. To se na sliki ne vidi.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Če bi mogel jokati, bi bilo morda kaj lažje. Toda za čim bi jokal? Za kom bi jokal? Bil sem preveč sebičen, da bi lahko jokal za drugimi, veliko prestar, da bi jokal zaradi sebe.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

"Včasih ko te gledam, se mi zdi, kot da bi opazoval oddaljeno zvezdo," sem rekel. "Blešči se, ampak svetloba zvezde je stara na desettisoče let. Mogoče zvezda sploh ne obstaja več. Toda svetloba se mi zdi bolj resnična od vsega drugega."

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)

Ogromno različnih načinom življenja je. In ogromno različnih načinov smrti. Ampak na koncu je popolnoma vseeno. Ostane samo puščava.

(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca)