vir: cd-cc.si
Vse, kar je ostalo za njo, je zbasal v veliko črno vrečo in odnesel v smetnjak pred blokom. Kot bi odvrgel truplo, je pomislil, ko je spustil pokrov, da je počilo. Roki si je obrisal v hlačnice kavbojk in se gor grede večkrat nasmehnil, da je v smetnjak pravkar odvrgel Amorjevo truplo, skupaj z umazanim perjem, lokom in puščicami, ki so zadnje čase letele mimo srca in ga prebadale po vseh drugih delih telesa, kot bi bil sveti Sebastijan ali kaj. Konec.
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
Kadar jo je kdo vprašal, ali verjame v Boga, je vedno odgovorila z ne. Z ne je mislila Boga, kakršnega poznajo tisti, ki ob nedeljah hodijo k maši po odpustke za vse krivice, ki so jih naredili čez teden. Prepričana je bila, da imajo prav takšnega v mislih vsi tisti, ki sprašujejo, ali veruje. Samo takšni silijo v človeka s tako intimnimi vprašanji. Mislijo, da Bog sedi na oblaku. Mislijo, da je oblečen v belo togo. Mislijo, da ima dolgo belo brado in goste, valovite lase. Mislijo, da odpustke deli samo pri nedeljskih mašah. Mislijo, da ima ene bolj rad kot druge. Mislijo, da moraš v cerkev, če ga hočeš srečati. Mislijo, da vse vidi in vse sliši, ampak hitro pozablja, zato jim iz tedna v teden odpušča iste napake in za njmi popravlja škodo kot šolski hišnik za mularijo. Mislijo, da se jim ni treba ničesar naučiti. Mislijo, da je tako prav.
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
Vsak par ima najprej svoj vogal. Potem ima svojo avtobusno postajo, potem mizo v slaščičarni. :)
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
Drug drugemu sva sovražnika. Slediva vsak svoji postavi in bereva vsak svojo Knjigo. Drug za drugega sva gluha in slepa, ker so obema obljubili raj. Ampak Ožbalt, ali so angeli, ki prepevajo v tvojem raju drugačni od tistih, ki prepevajo v mojem? Je nagrada, ki jo obljubljajo tebi, večja od nagrade, ki so jo obljubili meni? Si se iz svoje reke bolj odžejal kot jaz iz svoje? Si prelomil manj obljub kot jaz? Potrebuješ manj odpustkov kot jaz? Kateri od naju je s sebe bolje umil umazanijo? Kateri od naju bo v resnici poplačan? Se ne bova nazadnje srečala v peklu, kjer si bova delila ognjeno ležišče in ognjeno odejo?
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
In ljudje, je zanimalo Akbarja, so srečni? Če so srečni?! se je Maja nasmehnila. Težko bi rekla, da so srečni. Mislim, da jim je za srečo zmanjkalo časa ... Se mi je zdelo, je rekel Akbar. Tako kot za ljubezen.
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
Kadar jo je kdo vprašal, ali verjame v Boga, je vedno odgovorila z ne. Z ne je mislila Boga, kakršnega poznajo tisti, ki ob nedeljah hodijo k maši po odpustke za vse krivice, ki so jih naredili čez teden. Prepričana je bila, da imajo prav takšnega v mislih vsi tisti, ki sprašujejo, ali veruje. Samo takšni silijo v človeka s tako intimnimi vprašanji. Mislijo, da Bog sedi na oblaku. Mislijo, da je oblečen v belo togo. Mislijo, da ima dolgo belo brado in goste, valovite lase. Mislijo, da odpustke deli samo pri nedeljskih mašah. Mislijo, da ima ene bolj rad kot druge. Mislijo, da moraš v cerkev, če ga hočeš srečati. Mislijo, da vse vidi in vse sliši, ampak hitro pozablja, zato jim iz tedna v teden odpušča iste napake in za njmi popravlja škodo kot šolski hišnik za mularijo. Mislijo, da se jim ni treba ničesar naučiti. Mislijo, da je tako prav.
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
Vsak par ima najprej svoj vogal. Potem ima svojo avtobusno postajo, potem mizo v slaščičarni. :)
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
Drug drugemu sva sovražnika. Slediva vsak svoji postavi in bereva vsak svojo Knjigo. Drug za drugega sva gluha in slepa, ker so obema obljubili raj. Ampak Ožbalt, ali so angeli, ki prepevajo v tvojem raju drugačni od tistih, ki prepevajo v mojem? Je nagrada, ki jo obljubljajo tebi, večja od nagrade, ki so jo obljubili meni? Si se iz svoje reke bolj odžejal kot jaz iz svoje? Si prelomil manj obljub kot jaz? Potrebuješ manj odpustkov kot jaz? Kateri od naju je s sebe bolje umil umazanijo? Kateri od naju bo v resnici poplačan? Se ne bova nazadnje srečala v peklu, kjer si bova delila ognjeno ležišče in ognjeno odejo?
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
In ljudje, je zanimalo Akbarja, so srečni? Če so srečni?! se je Maja nasmehnila. Težko bi rekla, da so srečni. Mislim, da jim je za srečo zmanjkalo časa ... Se mi je zdelo, je rekel Akbar. Tako kot za ljubezen.
(Sebastijan Pregelj, Na terasi babilonskega stolpa)
0 komentarji:
Objavite komentar