vir: zanadonaiediture.it
Bilo mi je slabo zaradi jeseni, zaradi prvega dneva šole; hotel sem iti v cirkus, pravzaprav nisem hotel iti v cirkus, ampak sem hotel v cirkusu nastopati, tako kot lev, slon ali žirafa in počutil sem se grozno omejenega v svojem človeškem telesu. Na žalost nisem bral Sartra in nisem še nič vedel o eksistencialnih problemih. Z njimi se bom seznanil šele, ko jih ne bom imel več, saj se bom sam spremenil v eksistencialni problem.
(Miljenko Jergović, Kaj bo rekla mama Allende)Življenje v zgodbi je lepše od življenja v življenju, saj se v zgodbi dogajajo le pomembne stvari. In ker v zgodbah ni tistih dni, ko se nič ne dogaja in je svet običajen, kot so običajno beli datumi na zidnem koledarju.
(Miljenko Jergović, To dete nikoli ne zganja panike)
Babi in mami sta se bali objestnosti in norosti, saj sta se rodili stari, s strahovi, ki jih nisem razumel, sem pa vedel, da jih bom enkrat dobil za darilo; to bo takrat, ko me bodo razglasili za odraslega in se bom prvemu norcu izognil v širokem loku, saj je norost nalezljiva, kot so nalezljive vse bolezni in nesreče v tem mestu.
(Miljenko Jergović, Naj se nikoli nič več ne zgodi)
Pojdi, prehladil se boš, je rekla mami, on pa je rekel ne, mislim, da je bil takrat oči pripravljen ostati za zmeraj na snegu, samo da bi mu ona še enkrat rekla pojdi, prehladil se boš. Ljubezni se kdaj pa kdaj vračajo v obliki besed in občutiš jih, kot bi bile prave, potem pa švignejo in jih ni več nazaj; za seboj pustijo le bleščečo sled, ki daje nek smisel zimskemu jutru in zaradi katere še po ločitvi ostane nekakšno upanje, recimo upanje, da se bo pojavila čarobna beseda.
(Miljenko Jergović, Naj se nikoli nič več ne zgodi)
Ne vem, če mi je hudo, vem samo, da me je strah, ne bi pa priznal ne prvega ne drugega, niti če bi mi bilo hudo ali žal. Tega se ne sprašuje in ko bom velik, bom ob prvi priložnosti povedal, da se tega ne sprašuje, takšnim vprašanjem sledi en sam odgovor, sledi le ne, ne, ne, zmeraj le ne, ni mi hudo, ni me strah, nič mi ni in vsi so lahko silno zadovoljni zaradi tega.
(Miljenko Jergović, Lepo te prosim, nikar ne skoči)
Namesto, da bi si žele postati zdravnik kot oči ali ekonomist kot mami, sem si želel postati lama, da bi od jutra do mraka pljuval po ljudeh, ki jih ne poznam. :)
(Miljenko Jergović, Mami je zavzdihnila kot junaška partizanka Marija)
Sanjam Evropo, nežno in resnično, z višine, skozi okno starega letala, požgano in porušeno, lepo in malo, prepredeno z bodečini žicami, s potrganimi telegrafskimi stebri, Evropo - na tisoče malih požganih krajev -, kjer dečki brskajo po ruševinah, deklice pa objemajo in poklanjajo rože obnemoglim vojakom, Evropo - razvalino brez mrtvih in ranjenih, teh se z višine ne vidi, pod zemljo so pokopani in poskriti v bolnišnice.
(Miljenko Jergović, Tam živijo mrtvi Perujci)
Kadar lažeš sam sebi, v resnici sploh ne gre za laž, ampak za postopek, da se popravi vse nepopravljivo in da se napravi prostor novemu življenju, prostor za tisto radost, do katere bi se drugače lahko dokopal le s trdim delom za resnico in tarzanovskim poletom od ene k drugi navlaki vsega, kar te dela nesrečnega.
(Miljenko Jergović, Ko kondor leti, ne boj se ga ti)
Čudno je, če si nekomu v življenju tako pomemben, pa ob tem ne občutiš nobene odgovornosti, da mu pomeniš prvi in zadnji up, pa ob tem ne občutiš nikakšnega ponosa.
(Miljenko Jergović, Takrat si zaželim babilonskih žensk)
Ves dan se je vozila po stanovanju, se pogovarjala z njim, mu poskušala razložiti stvari, ki se jih ljudem ne da povedati, on pa jo je gledal, kot bi si človek želel, da bi ga gledali ljudje, a to zmore le pes: naravnost v oči, z neizmernim zaupanjem, v upanju, da ni nič izgubljenega in da je vse tu in da bo tako tudi ostalo, saj čas ne beži, dnevi ne minevajo in nič ni minljivo in uničljivo.
(Miljenko Jergović, Smrt predsednikovega psa)
(Miljenko Jergović, To dete nikoli ne zganja panike)
Babi in mami sta se bali objestnosti in norosti, saj sta se rodili stari, s strahovi, ki jih nisem razumel, sem pa vedel, da jih bom enkrat dobil za darilo; to bo takrat, ko me bodo razglasili za odraslega in se bom prvemu norcu izognil v širokem loku, saj je norost nalezljiva, kot so nalezljive vse bolezni in nesreče v tem mestu.
(Miljenko Jergović, Naj se nikoli nič več ne zgodi)
Pojdi, prehladil se boš, je rekla mami, on pa je rekel ne, mislim, da je bil takrat oči pripravljen ostati za zmeraj na snegu, samo da bi mu ona še enkrat rekla pojdi, prehladil se boš. Ljubezni se kdaj pa kdaj vračajo v obliki besed in občutiš jih, kot bi bile prave, potem pa švignejo in jih ni več nazaj; za seboj pustijo le bleščečo sled, ki daje nek smisel zimskemu jutru in zaradi katere še po ločitvi ostane nekakšno upanje, recimo upanje, da se bo pojavila čarobna beseda.
(Miljenko Jergović, Naj se nikoli nič več ne zgodi)
Ne vem, če mi je hudo, vem samo, da me je strah, ne bi pa priznal ne prvega ne drugega, niti če bi mi bilo hudo ali žal. Tega se ne sprašuje in ko bom velik, bom ob prvi priložnosti povedal, da se tega ne sprašuje, takšnim vprašanjem sledi en sam odgovor, sledi le ne, ne, ne, zmeraj le ne, ni mi hudo, ni me strah, nič mi ni in vsi so lahko silno zadovoljni zaradi tega.
(Miljenko Jergović, Lepo te prosim, nikar ne skoči)
Namesto, da bi si žele postati zdravnik kot oči ali ekonomist kot mami, sem si želel postati lama, da bi od jutra do mraka pljuval po ljudeh, ki jih ne poznam. :)
(Miljenko Jergović, Mami je zavzdihnila kot junaška partizanka Marija)
Sanjam Evropo, nežno in resnično, z višine, skozi okno starega letala, požgano in porušeno, lepo in malo, prepredeno z bodečini žicami, s potrganimi telegrafskimi stebri, Evropo - na tisoče malih požganih krajev -, kjer dečki brskajo po ruševinah, deklice pa objemajo in poklanjajo rože obnemoglim vojakom, Evropo - razvalino brez mrtvih in ranjenih, teh se z višine ne vidi, pod zemljo so pokopani in poskriti v bolnišnice.
(Miljenko Jergović, Tam živijo mrtvi Perujci)
Kadar lažeš sam sebi, v resnici sploh ne gre za laž, ampak za postopek, da se popravi vse nepopravljivo in da se napravi prostor novemu življenju, prostor za tisto radost, do katere bi se drugače lahko dokopal le s trdim delom za resnico in tarzanovskim poletom od ene k drugi navlaki vsega, kar te dela nesrečnega.
(Miljenko Jergović, Ko kondor leti, ne boj se ga ti)
Čudno je, če si nekomu v življenju tako pomemben, pa ob tem ne občutiš nobene odgovornosti, da mu pomeniš prvi in zadnji up, pa ob tem ne občutiš nikakšnega ponosa.
(Miljenko Jergović, Takrat si zaželim babilonskih žensk)
Ves dan se je vozila po stanovanju, se pogovarjala z njim, mu poskušala razložiti stvari, ki se jih ljudem ne da povedati, on pa jo je gledal, kot bi si človek želel, da bi ga gledali ljudje, a to zmore le pes: naravnost v oči, z neizmernim zaupanjem, v upanju, da ni nič izgubljenega in da je vse tu in da bo tako tudi ostalo, saj čas ne beži, dnevi ne minevajo in nič ni minljivo in uničljivo.
(Miljenko Jergović, Smrt predsednikovega psa)
vir: vreme.com
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prebrala tako žalostno knjigo, ki te spravi v jok. Ni zatežena, ni depresivna, samo neskončno žalostna in nostalgična.
0 komentarji:
Objavite komentar