Slon izginja

// // Leave a Comment

vir: nytimes.com

Mrtvi kot, je pomislil. Mogoče je res točno tako, kot pravi. Mogoče je nekje v moji glavi, v mojem telesu, v meni samem res neki izgubljen podzemni svet, ki se komaj opazno meša v moje življenje.
(Haruki Murakami, Ptič, ki navija svet in torkove ženske)

Včasih se mi zdi, da je svet poln prekletstev, in ko se zgodi nekaj slabega, je težko določiti, katero prekletstvo je krivo.
(Haruki Murakami, Ponovni napad na pekarno)

Na obrazu je imel tisti posebni izraz, ki ga dobijo ljudje z občutljivim želodcem, ko govorijo o svojih želodcih.
(Haruki Murakami, A Slow Boat to China)

Moji spomini so tako natančni, da me včasih skrbi, da bodo moji spomini na preteklost zavzeli ves prostor spominom na stvari, ki me še čakajo v prihodnosti. Neprijetno.
(Haruki Murakami, A Slow Boat to China)

Srečal sem jo, ko se je september bližal koncu. Tistega dne je od jutra do večera padal dež. Bil je nespremenljiv, rahel dež, kakršen velikokrat pada v tem času leta. Dež, ki počasi odplakuje spomine na poletje, ki so vpečeni v tla. Vse te spomine skozi obcestne jarke in kanalizacijo odnese v reke in od tam v temno, globoko morje.
(Haruki Murakami, Slon izginja)





0 komentarji: