Pimlico

vir: siol.net

kadar mi gre dobro, vidim pesem prostorsko, vidim vse besede in zvoke, naenkrat, od začetka do konca izvajanja, kot bi gledal iz telesa pesmi, izvenosebno.
(Milan Dekleva, Pimlico)

Nobena površina ni breztelesna, ni dvodimenzionalna, v sebi skriva borbo zavesti, ki hoče biti enkratno bitje, čeprav je lahko enkratno le v razperjenosti v svet.
(Milan Dekleva, Pimlico)

Ampak ko te vidim, obrnjeno k oknu, ki je okno vate, me preplavi milina, napade me nedopovedljivost lepote, s katero si me obdarovala, tako močno čustvo, da ob njem ne ostane prostora za stud do samega sebe.
(Milan Dekleva, Pimlico)

Vsako mesto ima točke, v katrih se realni čas seka z virtualnim časom, tako kot ima vsaka galaksija svoje črne luknje: vanje je ujeta minulost mnogo intenzivneje kot v muzejske zbirke in galerijske depoje.
(Milan Dekleva, Pimlico)

Zanimivo, ljudje so utesnjeni, zato se omamljajo, in omamljajo se zato, da ne bi bili utesnjeni.
(Milan Dekleva, Pimlico)

Ni vsega konec, kadar si že na tleh, lahko še globlje padeš, v underground.
(Milan Dekleva, Pimlico)